Intervju z dr. Dušanom Kebrom: Bručan je minister za zdravnike, ne za bolnike

Pogovor z bivšim ministrom za zdravje, zdravnikom Dušanom Kebrom, o reformah in privatizaciji Mnenja in tudi očitki, ki jih je minister za zdravje Andrej Bručan v pogovoru za Zdravje nanizal na račun Gibanja za ohranitev javnega zdravstva in tudi na račun bivšega ministra Dušana Kebra, so močno odjeknili v javnosti. Zato smo tokrat na pogovor povabili še nekdanjega ministra za zdravje Dušana Kebra, ki je tudi eden od soustanoviteljev Gibanja. Zanj minister Bručan med drugim pravi, da mu gre zgolj za političen boj, kar je to tudi eden poglavitnih namenov Gibanja.

Kako odgovarjate na te očitke?
Ta očitek lahko v današnji družbi pač vsakomur prilepiš, še zlasti, če gre za predhodnika na istem položaju. Naj navedem le dve dejstvi. Zdravstveno varstvo je javna služba in prizadevanje, da bi ga izboljševali, sodi na področje politike. Politika ni ali vsaj ne bi smela biti le boj za oblast med strankami, temveč bi morala zlasti izvoljena oblast delovati tako, kot od nje pričakuje večina državljanov. Če začnejo državljani čutiti, da se to ne dogaja, se slej ko prej pojavijo civilna gibanja - razen če jih oblast ne prepove -, njihovi cilji so politični. Sam sem z Belo knjigo v preteklosti jasno povedal, za kakšne cilje si prizadevam. Pri njih ostajam še naprej. Če bi jih spremenil, bi mi lahko očitali opozicijsko nagajanje, tako pa te oznake ne sprejemam.

Bručan pravi, da trkate na odprta vrata, saj si tudi on prizadeva za ohranitev in tudi za izboljšanje javnega zdravstva.
Besede so eno, dejanja pa drugo. Poleg tega pa je tudi pri besedah minister neulovljiv. Tudi v intervjuju v vašem časopisu je večkrat zanikal samega sebe. Če bi prebrali vse njegove izrečene izjave, bi našli še več takih nedoslednosti. Sprašujem se, ali gre za neznanje o področju, ki ga vodi, ali pa za povsem določeno vrsto politike: udari - popusti in zavajaj državljane toliko časa, dokler njihov glas ne bo več pomemben, ker bodo že živeli v povsem privatiziranem zdravstvu.

PRIVATIZACIJA IN ZAVAJANJA

Ste glede očitanih nedoslednosti lahko bolj konkretni?
Največja je ta, da trdi, da ne privatizira zdravstvenega varstva. Pri tem je skoval nekaj zavajajočih trditev. Na primer, da tako imenovano zasebno ni privatno in da se zavzema za tako imenovani zasebni javni sektor. Tu ne ločuje med financiranjem zdravstva in izvajanjem zdravstvenega varstva. Hvali se s šestimi milijardami svežega denarja, pa ne pove, da to ni nov denar, temveč administrativni dogodek, ker po novem Zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) nekatere prispevke pobira kak teden prej in je zato v lanskem decembru pobral še nekaj januarskih sredstev za letošnje leto. Pozabi povedati, da letos teh šestih milijard ne bo več. Kljub obveznemu zavarovanju je treba več kot četrtino denarja že danes zbrati neposredno iz žepov državljanov. V mislih imam dopolnilno zavarovanje, znaten del zobo-zdravstva in številne pripomočke. Moja trditev v Beli knjigi je bila, da ta plačila iz žepov ljudi pretirano obremenjujejo skupine ljudi z najnižjimi dohodki in da bi morala postati odvisna od dohodkov - kot to velja v obveznem zdravstvenem zavarovanju. Minister pravi, da o zasebnih zavarovalnicah še ne razmišlja in da obstoječe zavarovalnice niso zasebne, v isti sapi pa izjavi, da načrtuje nadstandardno zavarovanje in da je škoda, da ga že nimamo. Če načrtuješ razmah privatnega zavarovalništva, moraš pač nekatere pravice iz sedanjega javnega sistema opustiti, da bodo te nove zavarovalnice dobile kliente vsaj med premožnejšimi državljani. Z drugimi besedami: minister napoveduje državljane prvega in drugega reda, hkrati pa trdi, da se ne bo nič spremenilo. Kaj pa Adriatic in Triglav? Kaj pa nameravana pretvorba Vzajemne v delniško družbo, o čemer država niti ne črhne? Da ne omenim predlaganih vladnih reform, ki napovedujejo krčenje javnega denarja za zdravstvo, in izjav novih zdravstvenih reformatorjev, da si bodo tisti, ki imajo več denarja, pač lahko več privoščili!

Znane pa so tudi napovedi iz drugih razvitih držav, da bo javnega denarja v zdravstvu zmanjkalo...
Tega se tudi sam zavedam, vendar se je problema treba načrtno lotit in najprej izboljšati tisto, kar že imaš. V zasebno zavarovanje je po mojem mogoče prenesti samo storitve, ki so za zdravje domala nepomembne: na primer, v kakšni sobi ležiš, ko si sprejet v bolnišnico. Ker minister napoveduje, da bo odpravil čakalne dobe že kar z javnim denarjem, bo celo odpadel najpogostejši razlog, da se ljudje po svetu privatno zavarujejo - torej ne vem, od kod tolikšna potreba po zasebnem zavarovanju? Ali bo novo drago zdravilo, ki rešuje življenja, uvrstil v to zavarovanje? Ostaja tudi dejstvo, da je zasebno zavarovanje povsod dražje od javnega in da boljše kakovosti z njim nikjer niso dosegli. Minister nenehno navaja, kako je vse zasebno bolj učinkovito, vendar ne navede niti enega primera, kjer so to dokazali. Ga tudi ni!

JAVNO ZDRAVSTVO - PREDNOST, NE ZAVORA

Osebno se vam torej zdi javni sistem vreden ohranitve in nadgradnje?
V javnem sistemu so še velike rezerve. Na primer pri javnem naročanju, kjer smo s skupnimi nabavami pričeli zmanjševati stroške in hkrati razkrili velike zlorabe v preteklosti. Če pri enem samem nakupu operacijskih miz lahko prihranimo četrt milijarde tolarjev, gre pri vseh nabavah zanesljivo za desetine izgubljenih milijard, vsako leto. Ampak minister že ves čas nasprotuje tej obliki javnih nakupov, kar je celo v nasprotju z reformnimi predlogi njegove lastne vlade. Pa zdravila, kjer smo v prejšnjem mandatu storili veliko, a so še možnosti za izboljšanje. Obstajajo še tudi bolj spodbudni načini plačevanja izvajalcev! Minister zadnje čase celo kritizira način financiranja bolnišnic, ki smo ga uvedli v prejšnjem mandatu. Že zgolj s skrajševanjem ležalne dobe je prihranil veliko milijard tolarjev.

Vaš pogled na koncesionarje v zdravstvenih domovih (ZD) in bolnišnicah? Zanje minister trdi, da se ne bo nič spremenilo, saj se bo ohranil javni sistem, ker bodo plačani iz javnih sredstev?
O tem je naštel kar nekaj cvetk. Še ne tako dolgo je izjavil, da ZD kot relikt socializma odmira, vam pa je rekel, da ni govora o razgrajevanju zdravstvenih domov. Kako naj si razlagamo njegovo izjavo, da če bi bil apriori proti možnim predlogom, bi bilo že vse v zasebnih rokah? Prostodušno torej pravi, da bo sprejemal kompromise, vendar bo na koncu vse v zasebnih rokah. To je minister za zdravnike, privatne zavarovalnice in dobavitelje, ne pa za bolnike!

BRUČANOVE KONCESIJE

Vaš pogled na podeljevanje koncesij in na očitek o podeljevanju v vašem mandatu? Je ali ni koncesionar tipični zasebnik?
Seveda je zasebnik. Številna zasebna javna podjetja dobivajo koncesije, pa to ne pomeni, da so državna. Tudi tu gre za ministrovo neznanje ali spreminjanje stališč. Na začetku mandata mi je očital, da sem zavrl podeljevanje koncesij in da bo on to pospešil, v osnovnem zdravstvu najraje stoodstotno. Zdaj trdi, da sem v svojem mandatu podelil več koncesij kot on. Številke pa govorijo same: v prvih desetih letih samostojnosti je bilo podeljenih približno vsako leto 100 koncesij, v mojem mandatu malo nad 30 na leto, Bručan pa jih je v prvem letu podelil že več kot 100. Vendar naj takoj poudarim, da ne nasprotujem podeljevanju koncesij, treba pa je razumeti njihovo naravo. Koncesija ni pravica zdravnikov, temveč pravica nosilcev javnega sistema, da jo podelijo v primerih, ko pomeni boljšo rešitev kot pa povečevanje javnih kapacitet. Tudi sam menim, da števila koncesionarjev ni treba omejevati - a le tedaj, ko ima država nad njimi dober nadzor. Bručan trdi, da je nadzor nad javnimi zdravniki in koncesionarji enak, kar je prav osupljivo poenostavljanje! Nad “državnimi” zdravniki stoji velika hierarhija strokovnih in drugih nadzorov: od notranjih do povsem zunanjih. Navsezadnje sveti zavodov, kjer ima država večino, menjujejo direktorje po tekočem traku. Nad zasebniki opravlja nadzor bolj ali manj le Zdravniška zbornica, in to v simboličnem obsegu. Zato se dogaja, da ponujajo ti koncesionarji dodatne storitve in jih dodatno zaračunavajo, kar, seveda, državni zdravniki ne smejo. Najprej je treba torej opraviti obsežno regulacijo sistema glede na nove pogoje, šele nato bo jasno, koliko zdravnikov se bo tedaj še zanimalo za zasebništvo.

Kaj pa Bručanova trditev, da ste vi Medicorju zgolj za koncesijo za opravljanje srčnih operacij podelili več denarja kot on doslej vsem koncesionarjem v svojem mandatu?
Naj primerjam način podeljevanja koncesije, ki jo je dobil Medicor, s tistim, ki jo je za opravljanje operacij ščitnice dobil od sedanjega ministra zdravnik Marko Bitenc. V prvem primeru smo želeli povečati število srčnih operacij zaradi dolgih čakalnih dob. ZZZS je temu namenil dodaten denar, na javnem razpisu so lahko kandidirali vsi, torej tudi Klinični center in mariborska bolnišnica, vendar oba nista bila pripravljena prevzeti dodatnega programa. Med preostalimi kandidati tudi Medicor ni bil sam; zanj smo se odločili, ker je lahko ob komisijskih pregledih jasno prikazal, kdo bo opravljal operacije, kje in s kakšno infrastrukturo. Medicor je dobil 150 operacij, vsota zanje seveda ni majhna, saj gre za velike materialne stroške. Rezultat je skrajšanje čakalne dobe, s katero pa se zdaj hvali Bručan, kadar mu to ustreza! Tudi v Bitenčevem primeru je šlo za sklicevanje na čakalne dobe na operacijo ščitnice. Po ministrovi volji je dobil 250 operacij, in to brez javnega razpisa, brez vednosti, kje bo to potekalo, denar ni bil nov, temveč so ga odvzeli Kliničnemu centru. Rezultat: lani je bilo opravljenih manj operacij ščitnice kot predlani! To je eden od primerov divje privatizacije!