Coby Howard, Slovenija

V deželah, kjer ne obstaja obvezno zdravstveno zavarovanje ali kjer država tega področja ne ureja s proračunskimi sredstvi, imajo ljudje brez zavarovanja probleme, kadar zbolijo. Država jim običajno zagotovi brezplačno pomoč samo v primeru, kadar je njihovo življenje neposredno ogroženo, od tu naprej pa so prepuščeni sami sebi.


Med ljudmi brez zavarovanja so razlike: nekateri imajo v resnici prenizke dohodke, da bi plačevali visoke premije privatnega zavarovanja, nekateri pa tvegajo in se zanašajo, da še ne bodo tako hitro zboleli ali pa da bodo stroške zmogli pokrivati iz žepa.

V Združenih državah so na to posameznikovo svobodo celo ponosni; velika večina ostalih razvitih držav, zlasti evropskih, pa je spoznala, da zdravi ljudje premalo razmišljajo o finančnih posledicah bolezni, in državljanom »pomagajo« s prisilo: z obveznim zdravstvenim zavarovanjem ali povečanjem splošnih davkov, ki polnijo proračun. Američanov, ki so se »svobodno« odločili, da ne potrebujejo zdravstvenega zavarovanja, je med 60 in 80 milijoni; o tem, koliko je med njimi takih, ki jih je v tveganje prisilila revščina, so mnenja deljena – vsekakor več kot polovica. Ampak celo tisti, ki živijo nad pragom revščine, celo precej nad njim, imajo problem, ko resno zbolijo.

Kadar zdravljenje zahteva veliko denarja, morajo razprodajati lastnino, se zadolževati ali pa - kar je najpogosteje - izberejo samo najnujnejše zdravljenje, odpovedo pa se vsemu ostalemu. Zato imajo v ZDA dvakrat večjo umrljivost novorojenčkov kot druge razvite države, na cestah pa srečujete invalide s trajnimi posledicami, ki bi jih bilo mogoče preprečiti ali vsaj odpraviti. Za evropske države je nekaj takega nesprejemljivo, pa tudi v ZDA se v zadnjih desetletjih trudijo, da bi našli vsaj zasilne rešitve.

Tako sta nastala Medicaid in Medicare, državna programa zagotavljanja zdravstvenih storitev za nezavarovane revne in starejše državljane. Problem pri obeh je denar, ki ga ni dovolj: potrebe so večje kot pa sredstva, ki jih je pripravljena prispevati najbogatejša država sveta. Zato je prag dohodkov, pod katerim je zdravljenje brezplačno, zelo nizek, mnogi državljani tik nad njim pa ne morejo kupiti zavarovanja.

Primer, ki je pred dvajsetimi leti povzročil šok med ameriškimi državljani, je bil Coby Howard, deček iz Oregona, ki je zbolel za levkemijo in je potreboval transplantacijo kostnega mozga. Njegova družina je spadala med reveže, saj so bili njeni dohodki pod uradnim pragom revščine, vendar bi morala biti za brezplačno zdravljenje znatno bolj kot samo normalno revna: morala bi imeti še za polovico manjše dohodke. Cena zdravljenje je znašala sto tisoč dolarjev. Državni fond je zavrnil plačilo, bolnišnice pa brezplačno zdravljenje. Za slovenskega državljana je - koliko časa še? – neverjetno, da se država ni zganila ob tako kričečem primeru družbene nepravičnosti; verjetno so uradniki hladnokrvno ocenili, da bi morebitna izjema pomenila precedens, ki bi sprožil nezaustavljivo poplavo podobnih primerov. Upam si trditi, da bi tudi slovenske bolnišnice – vsaj za zdaj – ravnale drugače. Vsako leto opravijo nekaj odstotkov več dela, kot ga dobijo plačanega; pri nas bi se Coby znašel v »neplačanem programu«.

Ampak v zasebnem zdravstvu je red: kaj bi rekli lastniki, če bi zdravniki razmetavali z usmiljenjem? Malo čudno je vseeno, da se ni našel kak milijarder, ki bi mu bila priložnost, da se z velikim čekom slika ob Cobyjevi postelji, zelo poceni reklama. Ampak ni ga bilo. Za Cobyja so izvedeli mediji in z njihovo pomočjo vsa država, pričela se je kampanja za zbiranje prispevkov in Američani so strahom in upanjem spremljali, kako se vsota zbranega denarja iz dneva v dan povečuje. Coby ni dočakal zdravljenja, umrl je, ko je zbrana vsota dosegla osemdeset tisoč.

Pri nas je vsaj doslej lahko pridobil obvezno zavarovanje vsak državljan. Za dolgotrajno brezposelne prispevek plačujejo občine. Zakon, ki ga že več kot leto dni ustvarja Ministrstvo za zdravje, je te možnosti zaostril: po novem bo moral za tako vrsto občinske podpore državljan dokazati, da njegovi povprečni mesečni prejemki in premoženjsko stanje ne dosegajo 50% minimalne plače. Zakon je torej uvedel prag revščine, pod katerim občina plačuje zdravstveni prispevek, in ta prag je osupljivo nizek: polovica minimalne plače je namreč komaj kaj več kot šestdeset tisočakov.

In kaj naj bi predstavljalo premoženjsko stanje? Morda to, da bo moral tak posameznik najprej razprodati svoje premoženje in se preseliti v skromno bivališče, da bo takrat, ko bo ostal tudi brez tega denarja, postal primeren kandidat za občinsko podporo. S to zaostritvijo se nedvomno zmanjšuje število upravičencev do občinskega plačila prispevka za obvezno zavarovanje. Pa to še ni vse. Z novo državo smo v Sloveniji uvedli dopolnilno zavarovanje, ki so se sčasoma tako zvišale , da za nekatere pomenijo velik strošek.

Prejšnja vlada je nameravala oprostiti plačevanja te premije približno 170 tisoč državljanov, za ostale pa te premije narediti odvisne od prejemkov, tako da bi tisti tik nad pragom revščine plačevali tri do štirikrat manj kot tisti z najvišjimi dohodki. Več kot hvalevredno bi bilo, če bi sedanja vlada uresničila ta načrt, za katerega je prejšnji zmanjkalo časa. Namesto tega je minister za zdravje predvidel, da bo oproščenih samo 85 tisoč ljudi: to so tisti, ki prejemajo stalno denarno pomoč kot edini vir preživljanja po predpisih o socialnem varstvu ali katerih mesečni prejemki in premoženjsko stanje v zadnjih treh mesecih ne dosegajo 50% minimalne plače. Vsi ostali bodo plačevali enake premije. Za nameček tudi za to bistveno premajhno število ljudi prispevka ne bo plačevala država, temveč ostali zavarovanci – kar pomeni, da se bodo pravice iz obveznega zavarovanja nujno morale zmanjšati. Za najmanj šest milijard tolarjev letno.

Grozljivo je, kako skrajno reven moraš biti po mnenju sedanje oblasti, da ti bo po novem zagotovila brezplačno zdravstveno varstvo. Kaj se bo dogajalo s tistimi, ki bodo tik nad pragom, ki bodo torej na mesec zaslužili več kot šestdeset tisočakov? Skupaj z ženo bodo na leto morali plačati približno dvesto tisočakov za obe zavarovanji. Država torej meni, da je četrtina letnih dohodkov še primeren strošek, ki naj ga za zdravstvo plačajo njeni najrevnejši državljani. Seveda se bo število ljudi, ki ne bodo zmogli obeh zavarovanj, povečalo in zgodilo se bo, da bo umrl prvi nezavarovani državljan, ker ga nihče ne bo hotel, mogel ali smel zdraviti.

Kaj bo takrat rekla oblast, ki v svojih reformah trdi, da je za razvoj družbe potrebno zategovanje pasu pri najrevnejših delavcih?


20. avgust 2006|dr. Dušan Keber|Kolumne

Se strinjate? Se ne strinjate? Bi radi kaj dodali?

Želite o zgoraj napisanem obvestiti svoje prijatelje ali znance? Uporabite gumbe za širjenje vsebin po socialnih omrežjih (gumbi so na levi strani nad in pod menijem)!

Vsako vaše mnenje je dobrodošlo - napišite ga!

Povezane vsebine


Postfordizem na Kliničnem centru
13.6.2006, Vladna politika je radikalna, njena propaganda preprosta in surova. Visokošolski učitelj in vladni koordinator za zdravstveno reformo gospod Mićo Mrkaić je osnovne poteze te politike zgostil v...

Spoštovani bralci spletnih strani Gibanja za ohranitev javnega zdravstva!
29.8.2006, Zaradi objektivnega informiranja javnosti glede učinkov in posledic privatizacije ter komercializacije zdravstva, ki v Sloveniji pospešeno poteka, se je uredništvo spletne strani Gibanja za...

Zdravniki na dveh stolih
20.8.2006, Dobil sem pismo z naslednjo vsebino: Spoštovani dr. Keber, sicer Vas spoštujem, a tokrat ste udarili mimo. Tudi jaz imam otroka pri pediatrinji, ki ponuja storitev, ki ste jo z gnusom opisali....

Intervju z dr. Dušanom Kebrom: Bručan je minister za zdravnike, ne za bolnike
11.9.2006, Politika ni ali vsaj ne bi smela biti le boj za oblast med strankami, temveč bi morala zlasti izvoljena oblast delovati tako, kot od nje pričakuje večina državljanov. Minister napoveduje...

Slovensko primarno zdravstveno varstvo na razpotju
11.9.2006, Kako izkoristiti prednosti dosedanjega razvoja primarnega zdravstvenega varstva v Sloveniji za dosego ciljev sodobne evropske zdravstvene politike

Osnutek zakona o zasebnem izvajanju javne službe v zdravstveni dejavnosti: Kaj občini sploh še ostane?
18.9.2006, Zaposlena sem na Mestni občini Ljubljana v Oddelku za zdravstveno in socialno varstvo, kjer se že nekaj let ukvarjam s koncesijami v osnovni zdravstveni dejavnosti. V svojem prispevku bom...

Več agencijskih novic


<