Postfordizem na Kliničnem centru

Kakšno reformo nam pripravljajo, lahko sklepamo iz ukrepa, s katerim je resorni minister dodelil nekaj zdravnikom ljubljanskega kliničnega centra koncesijo za privatno prakso. Javnost je ministrova poteza zaskrbela, stroko šokirala.

Oboji so se zganili nekoliko pozno: šele zdaj, ko se jim je zazdelo, da minister razdira osrednjo zdravstveno ustanovo v državi. A že sama privatizacija zdravstva je problematična in povzroča družbeno razslojevanje, povečuje stroške za javno zdravje in izloča velike množice iz zdravstvene oskrbe. Če nobena izmed tukajšnjih političnih strank ne nasprotuje privatizaciji zdravstva, to še ne pomeni, da je privatizacija edina alternativa. A če se stroka in javnost nista uprli pri prvih vsestrankarskih zamislih o privatizaciji zdravstva, bi se jima lahko zjasnilo, ko so začeli razglašati, da naj bi Klinični center in podobne ustanove potrebovali “managersko vodstvo”.

V času po škandalu z Enronom bi bilo pričakovati, da bodo ljudje skeptični do managerske ideologije. Saj bi jim moralo biti zdaj že jasno, da je managerska ideologija le ena izmed sodobnih magičnih tehnik, s katero si gospodarski dejavniki prizadevajo, da bi dosegli nadpovprečne dobičke. Kakor vsaka ideologija tudi managerska ideologija zase trdi, da je splošno veljavna. Če torej obljublja, da lahko z njeno pomočjo vsi dejavniki dosežejo nadpovprečne dobičke, je pač jasno, da racionalna sredstva ne bodo zadosti in da si bo morala pomagati s čarovnijo. Ali pa - kakor pri Enronu - z goljufijo. Dobro je vedeti, da sta čarovnija ali goljufija strukturni nujnosti te vrste kapitalizma - ne pa nasledek kakšne morebitne šamanistične nadarjenosti ali nravstvene pomanjkljivosti pri tem ali onem managerju, kakor nas sicer prepričuje managerska ideologija.

Managerska ideologija verjame v kreposti upravljanja nasploh - in upravljanje nasploh je vsakokrat upravljanje po posebnem diktatu specifičnih zahtev trenutne vrste kapitalizma. Ta čas je treba proizvodnjo uravnavati na postfordistični način. Kakor se nemara kdo še spomni, je Karl Marx menil, da bo kapitalizem sebe samega odpravil, zato ker nenehno in revolucionarno razvija družbeno naravo proizvodnje, hkrati pa vztraja pri zasebnem prisvajanju proizvodov in pri zasebni lastnini proizvajalnih sredstev.

Postfordizem je v marsičem odgovor kapitalizma na to notranje protislovje: privatizira samo družbeno naravo proizvodnje, same družbene odnose spreminja v blago. Postfordizem je celo kreativen odgovor na protislovje: družbene odnose spreminja v vrednost, ki samo sebe oplaja - se pravi, v kapital. Postfordizem tisto, kar naj bi ugonobilo kapitalizem, preobraža v gonilo kapitalistične akumulacije. Vladajoča ideologija postfordistični proces prikazuje, kakor da bi bil samoumeven, celo “naraven”: “Zasebništvo je naraven proces, ki ga mora voditi država” (predsednik sveta Kliničnega centra in predstavnik vlade Janez Remškar). Vladajoča ideologija vseeno zahteva, naj “naravni proces vodi država”: saj privatizacijo zdravstva - kakor privatizacijo družbenih odnosov nasploh - lahko izvrši samo država. Privatizacija je namreč nasilen poseg v družbenost, s katerim država umetno trga družbene vezi in vzpostavlja nove odnose, odnose med osamljenimi posamezniki, ki jih povezujeta samo še sebični interes in pravna regulacija.

Privatizatorji zdravstva trdijo, da bodo skrajšali čakalne dobe, da pa se drugače ne bo nič spremenilo. Treba jih je popraviti: če se bodo čakalne dobe res skrajšale, se ne bodo zaradi privatizacije. Drugače pa se bo marsikaj temeljito spremenilo. Čakalne dobe so bile doslej dolge zlasti zato, ker so zdravstvene ustanove lahko opravljale le toliko storitev, kolikor jim jih je odobrila zavarovalnica. Državni sekretar na ministrstvu za zdravstvo je pravkar zagotovil, da bodo letos, verjetno pa tudi prihodnje leto, priskrbeli dodatna sredstva za operacije in preiskave.

Če se bodo čakalne dobe skrajšale, bodo krajše zaradi državnega posega in povečanja denarnih sredstev - ne zaradi privatizacije. Pač pa privatizacija temeljito poseže v delovni proces in v medčloveške odnose nasploh. Odnose temeljito spremeni, saj družbo atomizira, delovni proces podredi logiki blagovne menjave in močno pritisne na vse udeležence - od zdravnikov in osebja do pacientov. Eden glavnih postfordističnih prijemov je, da v delovni proces vpelje logiko tržnih odnosov. Ljudje, ki so, denimo, pri operaciji doslej sodelovali po logiki zapletenega in natančnega delovnega procesa, naj bi bili poslej v razmerju pogodbenih sodelavcev, katerih odnose domnevno uravnava “trg”. “Trg” je tu ideološka fikcija - a njeni učinki bi bili dejanski. Operacijska skupina ne bi več delovala kot ekipa - temveč kot omrežje pogodbenih sodelavcev, od katerih vsakdo pazi na drugega, da ne troši preveč materiala in delovnega časa, da skrbi za profitno logiko operacije ipd. Če k temu dodamo vsa dodatna pravna, administrativna, knjigovodska, računovodska in managerska opravila, je seveda veliko vprašanje, ali bi se fikcija tržnih in pogodbenih odnosov sploh splačala. Vsekakor se ne bi splačala s stališča uporabnic in uporabnikov, saj motiv delovnega procesa ne bi mogel biti več uspešen poseg, temveč bi gonilo postal dobičkonosen poseg. Ne bi se splačala niti s stališča sodelavk in sodelavcev: namesto kolegialnosti in delovnega tovarištva - bi dobili profitersko asocialnost in medsebojno sumnjičenje. Hkrati ne bi bilo mogoče zaustaviti “tržnega oblikovanja” cen storitev - se pravi, naraščanja cen. To pa pomeni, da bi bile zdravstvene storitve vse teže dostopne, nekaterim mogoče kmalu že nedosegljive. Vsem, ki jih je presenetil ali šokiral vladni poseg v zdravstvo, zato tale nasvet.

Namesto da čepite pred televizorji, pojdite raje na Metelkovo in prisluhnite delavsko-punkerski univerzi. Tam so lani celo šolsko leto razpravljali o postfordizmu.