Intervju z mag. Julijano Bizjak - Mlakar

Pri tem najbrž merite na 13 ravnokar podeljenih koncesij v Novem mestu, za katere trdite, da pomenijo kršitev evropskega pravnega reda. Zakaj?
Govorim o teh in še številnih koncesijah, ki so bile podeljene brez javnega razpisa ter se obetajo še v drugih občinah, na primer v Slovenski Bistrici. Tako se pojavljajo težave z dostopnostjo ljudi do zdravstvenih storitev, zlasti med koncem tedna, prazniki in takrat, ko zasebniki odidejo na dopust in bolnike usmerjajo v zdravstvene domove, ki pa so ostali skoraj brez zdravnikov. Minister za zdravje dopušča podeljevanje koncesij brez javnega razpisa v osnovnem zdravstvu in aktivno sodeluje pri podeljevanju koncesij na sekundarni ravni. Nedavno mnenje vrhovne pravobranilke evropskega sodišča v primeru Irske, kjer je ministrstvo brez javnega razpisa podelilo koncesijo za poštne storitve in koncesijo za nenujne zdravstvene prevoze, jasno določa, da so javni razpisi obvezni, kadar se javni denar dodeljuje zasebnikom. Slovenija bi morala evropski pravni red upoštevati od 1. maja 2004, ko se je pridružila EU. Ker evropsko sodišče praviloma upošteva mnenje pravobranilke, je precej verjetno, da se bo pokazalo, da so bile skoraj vse koncesije v zdravstvu od 1. maja 2004 podeljene nezakonito.

Ko govorite o škodi za bolnike, mislite na tiste primere v zdravstvenih domovih ali bolnišnicah, ko posamezniki opravljajo samoplačniško dejavnost, ki ni evidentirana, oziroma na tiste storitve, ki jih moramo sami plačati, če želimo biti hitreje pregledani?
Zasebnik, ki deluje v javnem zdravstvu in ima po možnosti še zasebno ambulanto, je za delo motiviran tudi z dobičkom. Ta pa se lahko, posebno če v zdravstvu ni ustreznega nadzora, ustvari tudi v škodo bolnika in na račun slabše kakovosti javnega zdravstvenega sektorja. Znano je, da zasebniki ne opravljajo storitev, ki so preslabo plačane, oziroma se jih izogibajo, pa čeprav jih bolniki potrebujejo. Poleg tega je slišati opozorila, da koncesionarji prenašajo drago zdravljenje in diagnostične preiskave na javne zavode, s čimer seveda povečujejo stroške javnemu zdravstvu. Prav tako naročajo manj diagnostičnih preiskav, ker te storitve znižujejo njihov dohodek, to pa lahko povzroči škodo bolniku, če zaradi tega bolezen ni bila pravočasno odkrita in zdravljena. Znano je tudi, da nekateri koncesionarji ustvarjajo umetne čakalne vrste, da s tem bolnike iz javnega sektorja usmerjajo v svoje zasebne ambulante, kjer pa je treba storitev plačati naravnost iz žepa. Zasebniki namreč opravijo le storitve, ki so plačane, zdravstveni domovi pa morajo poskrbeti za bolnike, čeprav storitve ne bodo plačane.

Torej svarite zato, ker delovanje samoplačniških ambulant nima ustreznega nadzora?
Problem nastaja že zato, ker javna služba koncesionarjev ni strogo ločena od zasebne, nejavne dejavnosti koncesionarja. Zato lahko prihaja do zlorabe javne službe v korist večjih zaslužkov v zasebni ambulanti. Nadzor v zdravstvu je neustrezen in pomanjkljiv. V Sloveniji skoraj ne beležimo zdravniških napak, kar pa ne pomeni, da jih ni, temveč le, da jih ne odkrivamo. Poleg tega jih zdravniški ceh rad prikriva.

Ali obstajajo podatki o tem, da zasebna dejavnost zmanjša celotne stroške poslovanja zdravstvene službe ali zdravstvenega zavarovanja?
Obstajajo nasprotni podatki. Zasebništvo in liberalizacija stroške zdravstva povečata. Tako na primer ZDA, ki izstopajo po liberalizaciji in po znatnem obsegu zasebništva, porabijo za zdravstvo skoraj še enkrat večji delež BDP, kot ga porabijo druge visoko razvite države. Poleg tega druge visoko razvite države s pol manj denarja poskrbijo za zdravstveno varnost vseh svojih državljanov, v ZDA pa okoli 40 milijonov ljudi nima nobenega zdravstvenega zavarovanja, veliko ljudi pa je pomanjkljivo zavarovanih.

Kako Gibanje gleda na možnost, da bi zasebniki lahko najeli nekatere zdravstvene objekte, kar predvidevajo nekateri zakonski predlogi ministrstva za zdravje?
Osnutek zakona o koncesijah, ki je prišel v javnost, predvideva tudi najem zdravstvenih domov po netržnih cenah. Tudi sicer je osnutek zakona pisan na kožo zasebnikov, javni zavodi pa so v podrejenem položaju. Javni interes v osnutku sploh ni upoštevan. Večina zdravstvenih domov je bila zgrajena iz samoprispevkov. S kakšno pravico naj bi javne zavode zdaj "podarili" nekaterim zasebnikom, ki bodo kovali dobičke na račun našega zdravja?!

V Sloveniji se torej položaj v primerjavi z drugimi državami Evropske unije, kjer imajo prav tako mešane javno-zasebne zdravstvene sisteme, razlikuje po slabi zakonodaji. Kako bi morala biti ta urejena, da nas uporabnike ne bi zanimalo, ali smo prišli v ambulanto k zasebniku ali ne?
Zdravstvo je treba organizirati tako, da se izognemo morebitnim navzkrižjem interesov med javnim in zasebnim. Zato sta pomembna stroga ločitev javnega od zasebnega in zadostno varovanje javnega interesa z zakonskimi in nadzornimi mehanizmi. Zaradi posebnih značilnosti zdravstvenih storitev, zaradi česar jih ne bi smeli prepustiti trgu, sta nujna stroga regulacija in nadzor izvajanja zdravstvene dejavnosti. Dokler se to ne bo zgodilo, bolniki ne bomo dovolj varovani. Opaziti je, da večji kot je delež javnega denarja v zdravstvu, boljše je zdravje ljudi. Celo v ZDA, kjer imajo velik obseg financiranja zdravstva z zasebnim denarjem, je zdravstvo financirano z okoli 40 odstotki javnega denarja. V zdravstvenem sistemu Slovenije pa je ta "posebnost", da imamo ogromen obseg sredstev, ki jih zberejo zasebne zdravstvene zavarovalnice za zdravstvene storitve, ki so pomembne za zdravje ljudi. Toda pri tem ni poskrbljeno za ljudi, ki si težko privoščijo plačilo prostovoljnega zavarovanja ali visokih doplačil za zdravstvene storitve. Takšne neobčutljivosti za dostop svojih manj premožnih prebivalcev do pomembnih zdravstvenih storitev druge države EU ne poznajo. Poznajo pa jo ZDA.