Divja privatizacija zdravstva v Novem mestu - kršitve evropskega pravnega reda

Kolegij opozarja na dejstva, ki bi jih podeljevalci koncesije morali upoštevati, preden so sprejeli svojo odločitev. Občina Novo mesto je ustanoviteljica in lastnica javnega zavoda Zdravstveni dom Novo mesto, kar ji nalaga tudi ustrezne obveznosti. Kot osnovna nosilka skrbi za osnovno zdravstvo bi morala sprejeti svojo strategijo razvoja primarnega zdravstva v skladu z Nacionalnim programom zdravstvenega varstva in v okviru Zakona o zdravstveni dejavnosti.

Tega občina ni storila! Če se lastnik ali ustanovitelj javnega zavoda odloči, da bo del dejavnosti, ki jo izvaja javni zavod, s koncesijo prenesel na zasebnika, lahko to stori samo na podlagi argumentirane presoje, da bo ta odločitev izboljšala dostopnost, kakovost ali stroškovno učinkovitost zdravstvenega varstva, obenem pa bo vsaj tako celovita kot je tista, ki jo zagotavlja sedanja ureditev primarnega javnega zdravstva. Občina je dolžna objaviti javni razpis za koncesijo, saj gre za dejavnost, ki se krije iz javnih sredstev.

Občina Novo mesto tega ni storila! S tem je kršila evropski pravni red, k spoštovanju katerega se je Slovenija zavezala ob vstopu v Evropsko unijo. To potrjuje tudi mnenje evropske komisije C-507/03, v zvezi s podeljevanjem koncesij na Irskem, ker je bila sklenjena koncesijska pogodba brez predhodnega javnega razpisa. Mnenje je evropska komisija pripravila za potrebe sodišča, sodbo Evropskega sodišča pričakujemo še ta mesec.

Podeljevanje koncesij brez razpisa in brez dokazov, da gre za javni interes, je značilen primer divje privatizacije in klientelizma na občinski ravni, ki jo vzpodbuja Ministrstvo za zdravje – med drugim tudi s svojim podeljevanjem koncesij na sekundarni ravni.

Kolegij Gibanja je prepričan, da gre za uvajanje sprememb, ki bodo poslabšale raven zdravstvenega varstva slovenskih državljanov in državljank. Koristile bodo samo nekaterim zdravnikom, ki jim bo prinesla večje zaslužke na račun javnih sredstev, s tem pa na račun zdravja bolnikov. Izkušnje drugih držav kažejo na to, da se bo zmanjšal obseg pravic, ki si jih državljani zagotavljamo s pomočjo sistema solidarnosti in da bo oškodovana množica revnejših državljank in državljanov. Zastavlja pa se tudi resno vprašanje oškodovanja zaposlenih v zdravstvenem domu in premoženja, ki smo ga ustvarili občani s samoprispevki.