Zdravstveni sistem v svoji državi kritizirajo skoraj vsi državljani sveta. Tudi, če bi deloval idealno, je v človeški naravi, da išče zunanjega krivca za to, da je bolan ali da mu ozdravitev ni zagotovljena dobesedno jutri, kaj šele, če se odmika v neotipljivo prihodnost.
Bolnemu, trpečemu, upajočemu in obupanemu posamezniku se zareže v spomin vse, kar doživi, ko se znajde med ljudmi v belem, in celo tisti, ki srečno ozdravijo in so ob prekipevajoči hvaležnosti pripravljeni odpustiti neprijetne dogodke, jih nikakor ne pozabijo; kaj šele tisti, ki se jim bolezen obrača na slabše. Ker je ozdravitev pričakovana in domala samoumevna, neizogibnost smrti pa težko sprejemljivo dejstvo, je zadovoljstvo vedno krajše od zamere. Tudi, če je bolnik sam potrpežljiv, so tu glasovi sorodnikov in znancev: prehladili ga bodo, ker leži ob odprtem oknu, ne more dihati ob zaprtem oknu, hrane je preveč, hrane je premalo, osebje je vzvišeno. Kaj šele, ko okna ni mogoče zapreti, ko je soba prenapolnjena, ko je hrana hladna in sta zdravnik ali sestra neprijazna.
K temu je treba dodati še velike in splošne probleme: čakalne dobe, doplačila, korupcijo – ter strokovne napake in primere slabe prakse, ki javnost sicer pretresejo za kratek čas, vendar pustijo na sistemu dolgotrajno sled. Skratka, nezadovoljstvo nad zdravstvom ne bo nikoli pojenjalo. Pravzaprav je tako tudi prav: vedno ostaja veliko stvari, ki jih je mogoče izboljšati, in še več takih, ki se prepuščene same sebi obračajo na slabše. Narobe pa je, ko željo ljudi po boljšem zdravstvenem varstvu izrabljajo interesne skupine in politične stranke za trditev, da je sistem zanič, preživel in se ga ne da izboljševati, temveč ga je treba radikalno spremeniti. Res je, da bi morali marsikje storiti natančno to, ampak – ali to velja tudi za Slovenijo? Kako dobro je zdravstvo v posamezni državi, lahko pokažejo primerjave med njimi.
Prvi drzen poskus je naredila Svetovna zdravstvena organizacija leta 2000: s pomočjo številnih kazalcev je razvrstila 191 držav sveta. Takrat je bila zmagovalka Francija, Slovenija se je uvrstila na 38. mesto, med državami EU pa je bila osemnajsta. Boljše mesto nam je onemogočila skupina kazalcev, ki je ocenjevala pravičnost zdravstvenega sistema: zaradi uvedbe doplačil, prostovoljnega zdravstvenega zavarovanju in velike finančne obremenitve posamezne družine s plačilom iz žepa je Slovenija nazadovala za lepo število mest. Letos je švedska družba Health Consumer Powerhouse, ki se razglaša za vodilno evropsko hišo na področju informiranosti zdravstvenih uporabnikov, objavila novo primerjavo držav EU. Kazalci, vsega skupaj osemindvajset, so skušali odgovoriti na vprašanje, kako učinkoviti in prijazni so evropski zdravstveni sistemi s svojimi uporabniki. Zajemali so pet področij: pravice in obveščenost bolnikov, čakalne dobe na zdravljenje, izide zdravljenja, obseg preskrbe in dostopnost do zdravil. Avtorji so se trudili za kar največjo natančnost pri zbiranju podatkov, pri čemer so primerjali podatke vlad, ministrstev ter domačih in mednarodnih zdravstvenih agencij, vendar tako kot za vse podobne študije velja tudi za to, da so podatki omejeno verodostojni. Tudi sam sem pri Sloveniji našel primera predobre in preslabe ocene, kar pa se je skoraj zagotovo dogajalo tudi pri drugih državah.
Za grobo primerjavo med državami so podatki zanesljivo dovolj dobri, hkrati pa omogočajo kritiko vseh tistih, ki z rezultati niso zadovoljni. Kaj je pokazalo poročilo? Prvo mesto tudi v njem zaseda Francija, ki je od 750 možnih zbrala 576 točk, Slovenija je s 466 točkami enajsta, zadnja pa je Irska s 359 točkami. Za Slovenijo niso zaostale samo vse države, ki so k EU skupaj z njo pristopile v zadnjem krogu, temveč tudi države »razvite petnajsterice«: Grčija, Irska, Portugalska, Španija in Velika Britanija. Ne tako daleč pred Slovenijo so Italija (471), Danska (473), Finska (496) in Avstrija (498). Poročilo celo izrecno navaja, da je slovenski zdravstveni sistem s stališča uporabnika podoben avstrijskemu. Avtorji študije so se zavedali, da na marsikateri kazalec vpliva količina denarja, ki ga posamezna država namenja zdravstvu: od 500 dolarjev na prebivalca na Poljskem do 3500 v Luksemburgu.
Zato so izdelali matematični model, ki skuša odpraviti to neenakost med državami in dati odgovor na vprašanje, kateri zdravstveni sistem je najučinkovitejši glede na vložena sredstva. Značilno je, da bogatejše države izgubijo po nekaj mest: Francija je na primer šele sedma. In zmagovalka? Zmagovalka je Slovenija! Avtorji poudarjajo, da je to slednjo razvrstitev potrebno obravnavati še bolj skrbno kot prvo, saj je rezultat akademskih preigravanj o vplivu kupne moči prebivalstva, cene delovne sile in materialnih stroškov. Prepričani pa so, da so vsaj najvišje uvrščene države na pravih mestih. Slovenski zdravstveni sistem torej daje po njihovem mnenju najboljše rezultate v EU glede na vložena sredstva.
Nejevernemu bralcu, ki še nikdar ni izkusil na lastni koži zdravstva v kaki drugi državi, priporočam, naj o tem kdaj povpraša znance, ki delajo v tujini, ali pa tuje državljane, ki so prišli delat v Slovenijo. Moje izkušnje govorijo, da je v večini takih primerjav naš zdravstveni sistem ocenjen kot boljši za običajnega državljana. Prav za to pa v javnem zdravstvu gre: za slehernika. Analiza je naletela na zadržan, vendar neprikrit ponos držav, ki so na prvih mestih, in krčevite izgovore tistih, ki so na zadnjih. Slovenije se je novica komaj dotaknila in je bila pri večini medijev prezrta. Nanjo nista ponosna ne vlada niti zdravstveno ministrstvo, pa čeprav nam pomembno zvišuje ugled v EU, večina državljanov pa zanjo tako ali tako ne ve.
Odgovor za to zaroto molka nam ni treba dolgo iskati: politika se je znašla v zagati, kako uskladiti svoje trditve, da je naš zdravstveni sistem preživel, neučinkovit in ga je treba radikalno spremeniti, in s tujo analizo, ki trdi, da je naš sistem najučinkovitejši v Evropi. Dobrega sistema ne menjaš, temveč ga dograjuješ in izboljšuješ, pri čemer skrbno paziš, da ne bi česa pokvaril. Zdravstveni minister pa brez sleherne analize maha po sistemu z macolo in čaka, ali bodo nastale vile ali lopata. S povečevanjem deleža privatnega financiranja zdravstva – in to je poleg povečevanja števila zasebnih zdravnikov edini njegov razvidni cilj - pa bo poslabšal celo tisti kazalec, ki je bil v analizi SZO pri Sloveniji že tako najslabši: solidarnost pri financiranju zdravstvenega varstva.
Upam, da mu državljani tega ne bodo dovolili. Politika se je znašla v zagati, kako uskladiti svoje trditve, da je naš zdravstveni sistem preživel, neučinkovit in ga je treba radikalno spremeniti, in s tujo analizo, ki trdi, da je naš sistem najučinkovitejši v Evropi.
Se strinjate? Se ne strinjate? Bi radi kaj dodali?
Vsako vaše mnenje je dobrodošlo - napišite ga!
Zadnje objave
Peticija za ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja
29.9.2019, V Združenju ZaNas si že vrsto priizadevamo prepričati politiko za preoblikovanje dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki bo temeljilo na večji PRAVIČNOSTI, vzajemnosti in solidarnosti. Ne...
Voščilo
24.12.2014, Prijetne praznike, sreče, zdravja, zadovoljstva in uspehov v prihajajočem letu 2015 voščimo vsem članicam in članom ter somišljenikom na skupni poti pri varovanju človekovih pravic in vrednot...
Prošnja za donacijo dela dohodnine
14.12.2014, Vsak državljan RS lahko do 0,5 % svoje dohodnine nameni za podporo nepridobitnim dobrodelnim organizacijam. Če tega ne stori, se njegova dohodnina vrne v Proračun RS. Naprošamo vas, da svojo...
STOP Vzajemni: jaz zate, Vzajemna zase
15.6.2014, 24, 3 milijonov evrov našega denarja, denarja zavarovancev, ki vsak mesec plačujemo Vzajemni, danes leži v zakladnici Vzajemne. Milijone, ki so se nabrali z našim denarjem, želi uprava Vzajemne...
Podprimo peticijo za ohranitev javnega zdravstvenega sistema
26.3.2014, Koalicija za ohranitev javnega zdravstvenega sistema je prostovoljna zveza družbenih skupin, ki se zavedajo, da je naše zdravje dragoceno in da morajo o skrbi za zdravje kot vrednoti, ki je...